 |
 |
Pojem “indijski klasični ples” je zelo širok, saj zajema
več (in ne zgolj enega OD) klasičnih plesnih stilov, ki
izvirajo iz raličnih delov Indije.
Starodavni zapiski Natya Shastra
(iz obdobja ok. od 200 pr.n.št. do 200 n. št.) podrobno
opisujejo več vidikov odrske umetnosti – od igre, plesa,
glasbe pa vse do odrskega ličenja. So temelj in podlaga
umetnosti v indijski kulturi. Izraz “klasični” (sanskr.
"Shastriya") je vpeljala Sangeet Natak Akademi,
da bi s tem terminom označila umetnosti/stile, ki
temeljijo na Natya Shastra zapiskih.
Pomemben element vseh navedenih stilov so geste rok (“mudras/hastas”)
ter obrazna mimika.
Sangeet Natak Akademi (The
National Academy of India for Music, Dance and Drama )
trenutno priznava status kalsičnega plesa 8-im indijskim
plesnim stilom:
-
Bharatanatyam - Tamil klasični ples
-
Odissi - Orissa klasični ples
-
Kuchipudi - Telugu klasični ples (Andhra Pradesh)
-
Manipuri - Manipur klasični ples
-
Mohiniaattam - Kerala klasični ples
-
Sattriya - Asamese klasični ples
-
Kathakali - Malayalam klasični ples (Kerala)
-
Kathak – klasični ples Severne Indije
Da si
lažje predstavljamo izvor omenjenih plesnih stilov…
SLIKA ?????????
Vir:
http://www.neoncarrot.co.uk/h_maps/map_india_states.html
Seveda se različni plesni stili
poučujejo danes ne le v izvornih državah, temveč po
celotni Indiji - najbolj razsširjen je Bharata Natyam.
PLES V INDIJI V ČASU
BRITANSKE NADVLADE IN PO NJEJ
V času nadvlade britanskega imperija
v Indiji (od l. 1858 do l.1947) so Britanci menili, da
so tovrstni plesi predvsem nemoralni (povezovali so jih
namreč s tawaif – kurtizanami v muslimanskem predelu
Indije in z devadasis – nekdaj izredno cenjenimi
tempeljskimi plesalkami v Indiji, ki pa so jih
kolonialisti povezovali s prostitucijo in jim tako
očrnili renome). Tako so prepovedali javno nastopanje
omenjenih plesov. Leta 1947, ob osvoboditvi Indije, je
prišlo do ponovnega “odkritja” plesnih stilov in
spoštovanja raznolikosti v umetnosti posameznih
pokrajin.
1. ODISSI
Najdbe skulptur/reliefov iz ok. 100
let pr. n. št. v zvezni državi Orissa potrjujejo, da je
Odissi starodavni ples. Od ostalih plesov se razlikuje
predvsem po samostojnih gibih glave, prsnega koša in
medenice (tribhangi – dobesedni pomen: “three parts
break”). Plesale so ga tempeljske plesalke Maharis;
pojavljal pa se je tudi na dvorih.
2. SATTRIYA (NRITYA)
Omenjenega plesa ni bilo potrebno ponovno obujati po
britanski nadvladi. “Ustvaril” ga je religijski vodja in
pisec dramskih iger Srimanta Sankardeva v 15. st. n. št.
iz Assama. Tako je ples dopolnjeval dramske igre (iz
enih dejanj), katerih avtor je tudi Sankardeva, ki so
jih uprizarjali v tamkajšnjih samostanih (sattras).
Kljub temu, da se je ples danes razširil, ga v samih
samostanih še vedno plešejo kot ritual, čaščenje. Temelj
Sattriye so mitološke zgodbe.
Danes ga izvajajo predvsem kot obliko odrske umetnosti
tako moški kot ženske (nekdaj le moški).
3. KUCHIPUDI
Korenine ima v Bhakti gibanju
(predanost) v 7. st. n. št. Kuchipudi je ime vasice v
zvezni državi Andhra Pradesh, kjer so brahmani (kasta
“učiteljev”) plesali in poučevali tovrstni ples. Sprva
so ga plesali predvsem moški, danes pa prevladujejo v
tej umetnosti ženske.
Je prava plesna drama. Liki v igri se posamično
predstavijo skozi ples – osebnost, razpoloženje lika…
Gibi so nepredvidljivi, urni in
zaokroženi. Za Kuchipudi sta značilna tako aspekt
čistega plesa kot tudi pripovedovanje. Tema je pogosto
želja po tudi duhovni združitvi z bogom. Ples spremlja
“Carnatic” kalsična glasba, značilna za J Indijo.
Kljub veliki podobnosti z Bharata
Natyamom, vsebuje Kuchipudi svojevrstne določene
elemente – eden izmed njih je Tarangam, v katerem
plesalec pleše po robovih krožnika, na glavi nosi obenem
posodico z vodo, v rokah pa drži prižgane svečke.
slika ?????????
Priznana pleslaka Yamini Reddy, ki je pred časom
nastopila v LJ Drami
4. MANIPURI
Zaradi geografske izoliranosti oz.
obkrožanja gorovij Manipurja, so se oblikovale v njem
določene specifične prvine. Osrednji pomen zanj
predstavlja kult Radhe in Krishne, še posebaj raslila
(prizor plesa Krishne in Radhe v hindujskih verskih
skriptah).
Za raziko od drugih klasičnih indijskih plesov, plesalci
ne nosijo zvončkov okrog gležnjev. Pravtako ne udarjajo
trdno s stopali. Poudarek je na minimalistični mimiki
ter gracioznosti.
Plesni stil se je najverjetneje
pojavil v 15. st. n. št. Takrat ga je podrobno opredelil
maharaja (kralj) Bhagyachandra.
V zahvalo umetniku in znanemu poetu Tagore-u (sicer iz
Kalkute), je ples postal znan izven meja Manipurja l.
1919 Znani koreografi so na povabilo Tagore-a ustvarili
zanj več koreografij za njegove drame.
5. KATHAKALI
Izvira iz 16. st. v Kerali. Zanj so
značilni predvsem bogati kostumi in ličila ter
neverjetna mimika.
Razvil se je vse od tempeljskega plesa, plesa na dvorih
pa do odrskega nastopanja danes. Tematika so pripovedi o
hindujskih bogovih.
katha=verska pripoved; kali=igra, nastop (v malayalam-skem
jeziku).
6. MOHINIYATTAM
Pravtako ples, ki ima korenine v
Kerali. Zajema gracioznost in predstavlja solo ples
žensk. mohini=ženska, aattam=gracioznost, senzualnsot
Hindujska verska mitologija večkrat
prikaže boga Vishnu-ja v preobleki mohini, npr. da lahko
pomaga rešti boga Shivo. Je drama in ples v verzih ter
namenjen čaščenju predvsem Vishnuja in Krishne.
Nežni gibi, pozibavanja, naj bi
spominjali na valovanje palm in nežni tok rek.
V tem plesu je viden vpliv Bharata
Natyam-a in Kathakali-ja. Podrobnosti je plesu zapečatil
eden izmed bratov slavnega Thanjavur Quartet-a.
Thanjavur Quartet= štirje bratje iz
zgodnjega 19. st.-a, ki so s podporo kralja Serfoji II
razvili in obogatili karnatsko glasbo ter ogromno
prispevali k bogastvu Bharata Natyam-a. Chinnayya,
Ponnayya, Sivanandam, Vadivelu so imena bratov.
7. KATHAK
Sushmita Gosh (levo), učiteljica Mayale (slika desno)
Ples Severne Indije, ki sega v davne
čase nomadskih Kathak-ov (prvi najdeni zapiski o
Kathakih segajo 300 let pr. n. št.), pripovedovalcev
mitoloških in epskih zgodb na trgih, dvorih, v templjih.
Za Kathak je značilno prenašanje znanja iz roda v rod.
Plešejo ga tako moški kot ženske.
V 16. stoletju pod vplivom Mughal-skega
imperija (16. – 18. st.) je prišlo do vplivov
perzijskega plesa v Kathaku (npr. Opustitev polpočepa
Bharata Natyam-a in zelo verjetno zgledovanje po Dervish
obratih).
Tudi kasneje so na dvorcih ples
cenili in tako se je vse bolj razvijal tudi pomen
Kathaka kot zabave in ne zgolj pripovedovanja verskih
zgodb. Spomniti se velja na kurtizane tawaifs, katerih
ples je bil predvsem igriv in graciozen…
Poznamo 3 osnovne veje/šole (gharanas) Kathaka – Jaipur,
Lucknow in Banaras. Po osvoboditvi Indije se je Kathak
spet pričel uveljavljati. Omeniti je vsekakor treba
družino Maharaj, ki so kot plesni virituozi veliko
prispevali k plesnemu stilu Kathaka. Danes še živeči je
priznani Birju Maharaj.
Podobnosti med flamenkom in Kathakom
so vsekakor omembe vredne (pokončna drža, izjemno hiter
“footwork”…). Ok. 11. st. so Romi šli preko Perzije
(tudi tu se je ples navzel tamkajšnjih vplivov) in ok l.
1425 pripotovali v Španijo. Španski Gitanos (Romi v Šp.),
ki plešejo flamenko, spominjajo na sam Kathak.
8. BHARATA NATYAM
Uveljavljena Lavanya Ananth (Vazhuvoor plesni stil)
Danes najbolj razsširjen ples v
Indiji. Poznamo več stilov omenjenega plesa:
Pandanallur stil, Tanjore ali Thanjavur, Vazhuvoor,
Mysore, Kancheepuram, Melattur stil ter Kalakshetra
stil.
Mitološka podlaga tega plesa sega 3 tisoč let v
preteklost – ples je ustvarjen po navdihu skulptur
starodavnega templja Chidambaram poleg Pondicherry-a.
BHA – izraz
RA – glasba
TALA – ritem
NATYAM – ples
Tradicionalno so ga izvajala tempeljske plesalke
devadasis.
Ok. l. 1930 je bilo nekaj še živečih priznanih devadasis
povabljenih na elitne odrske nastope.
Današnjo podobo Bharata Natyama je oblikoval znani
Tanjore/Thanjavur Quartet (glej razlago pri Mohiniyattam).
Je ples predanosti, čaščenja, discipline, mehkobe in
božanstva; prej introvertiran kot ekstrovertiran.
Znana Aishwarya Narayanaswamy (Kalakshetra stil)
|
 |
 |
