ORIENTALSKI PLES

Orientalski ples je v geografskem smislu ples severnoafriških držav, Turčije, Bližnjega vzhoda, Arabskega polotoka in Perzije (Iran). Govorimo o izredno veliki regiji z več sto milijoni prebivalcev, zato moramo vedeti, da vsaka država pozna več različnih stilov folklornega plesa. Navkljub velikosti regije in raznolikosti plesov pa lahko potegnemo vzporednico skozi nekaj gibov, ki so skupni večini folklor in tvorijo korenine današnjega orientalskega plesa.
        Večina medeničnih in trebušnih gibov modernega orientalskega plesa ima več tisoč let stare korenine. Te gibe so ženske uporabljale pri vsakodnevnih obredih, rojevanju, religioznih ceremonijah tako za sprostitev in zabavo kot tudi za čaščenje in v terapevtske namene.
        Ženske so se pri porodu zbrale okrog porodnice in s karikiranim medeničnim gibanjem vzpodbujale nosečo žensko, ki je rojevala. To je bil njihov izraz solidarnosti, prispevek vseh žensk, ki nosijo isto usodo rojevanja človeške vrste. Glede na to, da so te ženske utrjevale svoje medenične in trebušne mišice pri najrazličnejših obredih in dogodkih, so bile fizično izredno dobro pripravljene na porod.
        Orientalski ples je ohranil tisoč let stare gibe, ki so povsem naravni in priporočljivi vsem ženskam. S tem plesom se ženske poklonimo našim prednicam in spoštljivo nadaljujemo več tisoč let staro tradicijo.
        Različne zgodovinske raziskave plesnih etnologinj kažejo na to, da so bili verjetno Romi tisti, ki so pripeljali tradicionalne plese izza varnih zidov domačih skupnosti in kraljevih palač na ulico in oder. 
        Zgodovinski viri navajajo, da so Romi pod vplivom različnih političnih pritiskov v 5. stoletju našega štetja zapustili svojo matično domovino Indijo in začeli svoje dolgo romanje po svetu. Nekatere je pot vodila v Otomansko cesarstvo, druge pa v Egipt in druge predele severne Afrike. Muslimanska vera je bila v teh državah ukoreninjena v vse segmente družbenega delovanja, tudi v ples in glasbo. S prihodom Romov so se začele stvari spreminjati. Romski ognjeni temperament je v muslimanskih družbah tistega časa pustil neizbrisen pečat. 
        Turčijo so v 15. stoletju zabavali predhodniki današnjih kabarejskih orientalskih plesalk Chengis (izhaja iz turške besede "Chingene", ki pomeni Cigan). Izoblikovali so umetniški stil plesa, ki je osnova večini gibov orientalskega plesa in bili izredno cenjeni ter popularni vse do konca 19. stoletja. Ženske so lahko plesale le za ženske in moški za moške. Pri plesu so uporabljali tudi prstne činele. Propad otomanskega imperija in modernizacija Turčije sta izkoreninila Chengis, namesto njih pa turistom ponudila današnji kabarejski t. i. "turkish belly dance" (turški trebušni ples).
        Tisti cigani, ki pa so svojo pot nadaljevali v Egipt, so plesali na javnih mestih, na porokah in drugih prireditvah, kjer so zabavali večje množice ljudi (tako ženske kot moške). Egipčanskim ciganskim plesalkam so rekli Ghawazee. Njihov ples je bil unikatna mešanica tradicionalnih plesov, improvizacije, pri plesu pa so uporabljali tudi tančice, palice, meče in svečnike. Leta 1834 so iz Kaira pregnali Ghawazee plesalke in prepovedali tovrsten ples, češ da je pohujšljiv in da zavaja publiko. Plesalke so bile v tistem času hudo kaznovane, če so kršile prepoved javnega nastopanja. Šele dobrih 15 let kasneje se je orientalski ples lahko vrnil v Kairo, ampak nič več na ulice, temveč v varna zavetja nočnih klubov. 
        Zahodnemu svetu so bile orientalske plesalke prvič predstavljene konec 19. stoletja na sejmih v Londonu, Parizu in Chicagu kot eksotična atrakcija. Prva znana orientalska plesalka na zahodu je bila Little Egypt, ki je s svojim medeničnim plesom na čikaškem sejmu leta 1893 povzročila pravo revolucijo.
        Egipčani so znali unovčiti interes zahodnega sveta za ta eksotični ples. Leta 1930 je v Siriji rojena plesalka Badia Mansabny v Kairu odprla prvi nočni klub po evropskem okusu. Imenoval se je Casino Badia, v njem pa so se kalile legende "raks šarkija", ki so kasneje postale glavne zvezde egipčanskih plesnih filmov: Tahia Carioca, Samia Gamal, Naima Akif in druge. 
        Današnji način poučevanja orientalskih plesov na zahodu sega v 60. leta 20. stoletja, ko so se v dobi preporoda ljudje začeli zanimati za ORIENT. Največja ponudba šol orientalskega plesa je v ZDA, vedno več pa jih je tudi v Evropi in v Sloveniji.